Sočutno starševstvo
Kaj je sočutno varstvo/vzgoja?
SOČUTNA VZGOJA ali SOČUTNO VARSTVO – KAJ JE TO?
Sočutna vzgoja je tako imenovana tretja vzgojna pot, pri kateri imamo moč vsi. Tako starši, vzgojitelji, varuhi, kot tudi otrok. Spodbuja samokontrolo, ki je podkrepljena z brezpogojno ljubeznijo, dajanjem zgleda, spodbujanjem, zadovoljevanjem potreb, skupnim reševanjem problemov, in ne nazadnje z zmožnostjo prisluhniti čustvom. S takšno vzgojo in varovanjem dosežemo sproščeno in urejeno okolje, v katerem se otrok nauči spoštovanja, medsebojnega sodelovanja, reševanja ovir, hkrati pa odrašča v veselo, samozavestno, ljubljeno in varno osebo, ki se ji ni potrebno upirati ali zapirati vase. Temelji predvsem na pozitivni disciplini brez kazni in nagrad, a vendar postavlja zdrave meje. Neprimerno vedenje pa se ustavi na primeren način, tako da otrok prisluhnemo, mu skušamo razložiti in pomagati tako, da bo razumel, predvsem pa s spoštovanjem. Tako do sebe, kot do otroka.
Da pa lahko pravzaprav resnično razumemo in vidimo otroke, moramo v prvi vrsti najprej videti, razumeti in sprejeti sami sebe, saj je za dobro vzgojo/varstvo vzpostavitev dobrega odnosa nujna. Dobra vzgoja pa je hkrati tudi vzgoja samega sebe, in če sami nismo sposobni nečesa, tega ne moremo zahtevati od otroka. Bodimo torej pozorni na naše lastno vedenje in čustva, jih poizkusimo razumeti in sprejeti zakaj so takšna. Le tako bomo lahko na, tako imenovan, čuječ način pristopili k otroku, razumeli njegovo »trmarjenje«, stiske in potrebe (ne želje!). Predvsem bodimo pozorni na slednje (potrebe) in se nanje odzivajmo. Vedno.
Potreba ni enako želja. Ko izraža otrok željo pa bodimo spoštljivi. Na neprijetne stvari, jih poizkušamo vedno pripraviti. Ko in če pride do joka bodimo ob njem in ga pustimo, da izrazi svoja občutenja. Dovolimo mu, da »da ven iz sebe«. Meje naj bodo, vendar naj bodo postavljene tako, da jih otrok razume in jih bo tako tudi lažje spoštoval. Pokažite mu, da te meje spoštujemo tudi sami. Saj veste zgledi vlečejo. Predvsem pa se zavedajmo da otrok ne potrebuje nadzora, ampak vodenje in nekoga bo sebi. Do otrokov odziv oz. odnos ni naša odgovornost, je pa naša odgovornost, da mu pomagamo rešiti njegove probleme, in ne nazadnje je potrebno vedenje, da je otrok srečen če smo srečni mi. Srečni varuhi/starši = srečni otroci!
