Sočutna vzgoja kot stil življenja

Dolga desetletja in stoletja smo se vrteli okrog besede »vzgoja«. Večina nas je izkusila tako popuščanje, kot »kakšno po riti in smo danes vsi ok«. Pa je temu zares tako?

Se še spomnite dne, ko ste v svojem naročju vznemirjeni prvikrat držali svojega otročička? Tako majhnega, popolnoma prepuščenega vam in vašim presojam kaj je za njega dobro in kaj ne. Zaupali so nam, da bomo za njih dobro poskrbeli. Ste se tudi vi ujeli, ko ste majhnem dojenčku rekli kaj v povezavi »tako sladek si, da se nate ne bom mogla nikoli ujeziti«? Pa je to sploh mogoče? Ni.

Zato si lahko oddahnete. Sočutno starševstvo ne govori o tem, da je potrebno biti popoln. Predvsem ozavešča zakaj na določene zadeve sploh reagiramo. Saj veste, nekako takole gre – ko imamo zob, nas ob slab(š)i higieni počasi začne skeleti, boleti. Če ga nimamo nas enostavno tudi boleti ne more. In to je vsa umetnost, na kateri sočutno starševstvo sploh temelji. Naši starši so nam večinoma nevede, bodisi ker niso zmogli, ker niso znali, nastavili več ali manj bolečih »gumbov«. Če v nas ti »gumbi« nebi obstajali, nas določena dejanja in otrokovi odzivi (in odzivi ostalih ljudi, ki jih srečamo v življenju), enostavno nebi zdramili. Ob podobnih situacijah, ko se počutimo nemočne, jezne, žalostne, izkoriščane, spregledane, neslišane ipd. pa imamo tri možnosti:

Zatremo sebe in popustimo otroku (mogoče iz vidika, ker so nam ves čas rezali izražanje lastne volje in želja, pa gremo mi kot starš v nasprotno smer)
Zatremo otroka in ugodimo sebi (utišanje otroka, pošiljanje otroka v izolacijo, ignoriranje, razlaganje »brez konca«…)
Prisluhnemo sebi in otroku (najtežja, a najbolj zdravilna metoda)

Zagotovo je pomembno, da smo v trikotniku (jaz, partner in otrok) povezani in slišani VSI člani. Že samo to je prva »skrivnost« do zmanjšanja izbruhov, trme ipd.

Pomembno je, da znamo dobro slišati našo notranjost in začutiti svoje lastne meje. Tiste meje, ki nam jih postavljata telo in razum na osnovi nas samih in ne meja, kot so nas jih naučili.  Ko svoje meje jasno čutimo, jih lahko jasno tudi postavimo. Pomembno pa je poudariti, da jasno postavljanje meja, ne pomeni povzdigovanja glasu, agresivnosti in nasilja. Pač pa mejo postavimo odločno in spoštljivo (»nočem, da me brcaš, ker me to boli. Če si jezen, lahko brcaš v npr blazino«). Otroci nas čutijo in bodo na jasne,odločne in spoštljive meje tudi veliko »lepše« reagirali. Kadar mi v nas samih nismo popolnoma prepričani v našo postavljeno mejo, kadar ne zmoremo biti odločni ali, kadar se otrok enostavno počuti preveč nemočnega, pa se soočamo z raznoraznimi izbruhi, ki jih imenujemo trma. Dokler trmo naslovimo z omenjeno besedo, nas večina navadno postane vsaj rahlo napetih. Če pa »trma« zamenjamo s »stiska« pa smo najbrž takoj bistveno dovzetnejši za odzivanja naših otrok. Ko mu pustimo prostor, da otrok izrazi svojo stisko na način, da smo ob njem, mu ponudimo bližino, objem, se bistveno lažje pomiri. Pomembno je, da takrat, ko otrokovi možgani reagirajo s svojim čustvenim delom, vanje ne posegamo s svojo levo polovico, torej s svojim logičnim delom možganov. Velikokrat zmotno mislimo, da bomo otrokov čustveni izbruh besedno zatrli, s tem pa si podaljšujemo »delo«, otroku pa sámo stisko. Ko mu damo prostor, da izrazi svojo žalost (da joče dokler rabi), jezo (tepe/brca v vnaprej dogovorjene in dovoljene stvari) in ostale težke in neprijetne občutke, pa se bomo zmogli povezati tudi z njegovo levo polovico možganov. A še vseeno je potrebno najprej razumeti, preden ubesedimo. Naprimer: »zelo hudo ti je, ker zaradi dojenčka nimam toliko časa za naju. Razumem te in res je krivično. Mi poveš kaj si želiš delati samo z mano?« Če pretehtamo, da so njegove želje v okviru naših vsaj občasnih zmožnostih, se lahko dogovorimo, da bomo razmislili, kdaj bi si lahko vzeli čas za otrokovo željo. Tako se otrok počuti razumljenega, hkrati pa tudi slišanega.

Pomembnost, ki jo v sočutnem starševstvu poudarjamo pa je tudi avtentičnost. Torej pristnost, ki sem jo med vrsticami omenjala že zgoraj. Če mi ne čutimo tistega, kar otroku rečemo, potem nas tudi otrok ne bo začutil in nanj ne bo imelo »nobenega« vpliva. Podobno, kot pri nas samih (želim prenehati s kajenjem (ko nismo popolnoma odločeni) ALI prenehal bom s kajenjem!). In eden in edini mogoč razlog, da se »sočutna vzgoja« ne »obnese« je ta, ki ga navajam. Da manjka slišanje samega sebe in notranja harmonija in usklajenost z našimi mislimi. Ker…

Pri sočutnem starševstvu ne gre za vzgojo. Pač pa za način življenja. Dokler sočutno starševstvo tretiramo kot »še eno izmed metod za dobro vzgojenega otroka«, bomo do otroka pristopali po nekih naučenih vzorcih. Ko bomo zmogli postati avtentični in si bomo upali spremeniti naše razmišljanje ter si dovolili začutiti našo potlačeno jezo, žalost in ostale težke in neprijetne občutke, bomo zmogli zaceliti tudi naše rane, oziroma »gumbe«, na katere nam pritiskajo otroci. Ko bodo rane zaceljene, tudi določenih gumbov ne bo več, posledično se bomo na reakcije odzivali mirno, kar bo pripomoglo k temu, da v otroku zasejemo kakšen gumb manj, kot jih imamo / smo jih imeli mi.