Kaznovanje otrok – da ali ne?

Zakaj v sočutni vzgoji ne uporabljamo KAZNOVANJA?

To je dejansko tema, s katero ima res ogromno staršev izzive. Sprejmejo marsikaj v zvezi s sočutnim starševstvom, vendar kaznovanja velikokrat niso pripravljeni opustiti, predvsem zaradi velike bojazni, da bo njihov otrok razvajen, da ne bo poznal odgovornosti, da se ne bo zavedal posledic svojih dejanj, da ne bo samostojen, itd. In realna nevarnost v bistvu obstaja. Če SAMO prenehamo kaznovati, ne naredimo pa nič drugega, potem dejansko postanemo permisivni. Zato bom v naslednjem prispevku napisala tudi, kaj lahko naredimo namesto kaznovanja, za danes pa menim, da bo tale prispevek več kot obširen.
Izzivi nastanejo tudi zato, ker večina staršev še vedno ni presegla stare paradigme Ali permisivno ali avtoritarno. Morda se zavedajo, da obstaja še tretja pot, vendar je v glavi, predvsem pa v srcu res težko naredit premik, da je možno postavljati meje brez kaznovanja IN da je to (poleg še nekaterih ostalih stvari) popolnoma dovolj za to, da se otrok nečesa nauči.
Poleg tega je po moje izziv naslednjih generacij staršev ta, da stopijo iz paradigme ubogljivosti v paradigmo osebne odgovornosti.
Torej cilj vzgoje ni ubogljivost (poglejte, kam nas je ubogljivost brez razmišljanja z lastno glavo pripeljala kot narod….kot raso pravzaprav!), ampak to, da vsak pozna in deluje v skladu z osebno odgovornostjo in počne neke stvari zato, ker je tako prav in moralno odgovorno in ne zato, ker se boji avtoritete, kazni, itd.
Naj osvetlim torej še nekaj razlogov, zakaj kazen ni učinkovita, celo kontraproduktivna. Naslednjič torej napišem več o tem, kaj lahko naredimo namesto kaznovanja.
Post bo dolg, zato predlagam, da si vzamete nekaj časa, saj gre za pomembno temo.

Torej, zakaj NE kazen?

1. Ker s kaznovanjem ne rešimo izvora težave (izvor je v nezadovoljenih osnovnih potrebah (potreba po varnosti (tudi meje so varnost), ljubljenosti, biti viden, slišan, sprejet…)
Torej, ko zadovoljimo otrokovo potrebo, ki leži pod njegovim neprimernim obnašanjem, se vedenje velikokrat samodejno umiri
Velikokrat je razlog za obnašanje, ki moti okolico tudi v tem, da nam otrok s svojim neprimernim vedenjem budi naša nepredelana občutja, ki jih kot starš/vzgojitelj/učitelj nismo predelali, torej je to vsekakor potencialna točka rasti, če seveda zmoremo iskreno pogledati vase

2. Pravzaprav kazen še doda občutke neljubljenosti, nesprejetosti, nerazumljenosti, nevidenosti in tako še poglobi občutek, da je otrok slab, da je z njim nekaj narobe, itd, zato se vedenje ob pogostem kaznovanju velikokrat še potencira (posebej pri neuklonljivih otrocih, ki imajo dober občutek zase in za svojo integriteto….prilagodljivi otroci pa lahko postanejo še bolj prilagodljivi, kar ima za posledico izgubo občutka zase in posledično pretirano ugajanje drugim, kar se lahko vleče skozi celotno življenje-posebej je to značilno za mirne in senzitivne deklice)

3. Ker se otrok zaradi kazni namesto na to, kaj je naredil narobe in kaj lahko naslednjič naredi drugače, osredotoči predvsem na občutke pomilovanja sebe (ubogi jaz), kako mu je hudo, ker je kaznovan, lahko občuti tudi sovraštvo/jezo/maščevanje do odraslega, itd. Posebej škodljiva sta krivda in toksični sram, ki markantno zaznmujeta njegovo življenje.
Kaznovanje torej namesto krepitve občutka osebne odgovornosti pelje v samopomilovanje in v egocentrizem (namesto na drugega, se otrok osredotoča predvsem nase).
Poleg tega otroci, ki vedo, da bodo kaznovani, večkrat prevalijo krivdo na drugega.
Otroci si včasih tudi mislijo, da so odslužili svojo kazen in je sedaj vse ok, da je zadeva pozabljena, popravljena, itd. S tem mu odvzamemo priložnost za iskreno obžalovanje in s tem tudi občutek za stisko in bolečino drugega (empatijo).
Eden od ciljev vzgoje je torej ta, da se otrok do drugih obnaša prijazno in spoštljivo zato, ker tako v resnici čuti in ne zato, ker se boji, da bo kaznovan.

4. Otroci, ki se bojijo kazni, se večkrat lažejo, da bi se izognili kazni. Torej kazen pri otroku krepi neiskrenost, namesto iskrenosti.

5. Kazen nas oddaljuje od otroka in ruši stik med nami in njim. Stik, bližina, oziroma odnos pa so glavni vzgojni element. Otrok, ki je v stiku s staršem/vzgojiteljem/učiteljem, mu bo veliko verjetneje želel slediti samodejno, saj ga dojema kot pozitivno avtoriteto. Otroci, ki niso povezani z nami, se ravno zaradi tega velikokrat vedejo neprimerno, saj ne čutijo osnovne varnosti. Kazen je torej kontraproduktivna tudi iz vidika bližine.

6. Kazen povzroči potlačitev občutkov, ki so pripeljala do neprimernega vedenja. Potlačitev očbutkov pa je eden najbolj škodljivih mehanizmov, ki jih zgradimo v otroštvu in so glavni vzrok za psihosomatske in psihične bolezni.
Ko kot odrasli sprostimo ujeta in potlačena čustva, šele takrat lahko resnično zacelimo rane preteklosti.

7. Ob kazni se otroci počutijo manjvredne, nespsobne, imajo občutek da so slabi kot osebe, da niso dovolj dobri, itd.  Več je teh občutkov, slabše se otrok počuti in bolj je njegovo vedenje ‘neprimerno’ oziroma zanj škodljivo (zapiranje vase, potlačitev očbutkov, samokaznovanje, itd.).

8. Otroci počnejo nekaj samo zato, ker se bojijo kazni in ne zato, ker je tako prav, oziroma moralno. Otroci se zato ne naučijo razmišljati s svojo glavo. Zaradi strahu pred izgubo starševske ljubezni (otrok, posebej zelo majhen, je namreč popolnoma odvisen od starša in strah pred izgubo ljubezni zanj velikokrat predstavlja največji strah) vodi v strah pred izgubo ljubezni sovrstnikov. Otrok, ki je kaznovan, bo bolj verjetno sledil nezdravim zahtevam vrstnikov zaradi strahu pred izgubo njihove ljubezni, pripadnosti…

9. Kazen (in prav tako nagrada) je zunanja motivacija. Cilj vzgoje je krepiti notranjo motivacijo. Kazen povzroči, da se (upogljivi) otroci obnašajo primerno samo takrat, ko je v bližini avtoriteta, ki se je boji (ne spoštuje, ampak boji!). Ko te avtoritete, ki bi ga lahko kaznovala, ni, otrok (ali odrasli) krši pravila.

10. Otroci kazen, posebej fizično, večinoma dojemajo kot nepravično. Naučijo se torej, da če imaš moč, lahko to moč zlorabiš. Naslednjič, ko bodo sami v situaciji s šibkejšim od sebe, obstaja večja verjetnost, da bodo pri reševanju problemov zlorabili svojo premoč.

11. Otroci odrastejo v ljudi, ki potrebujejo neko negativno avtoriteto, da nadzira njihovo vedenje (nimajo samomotivacije in samokontrole). Opazno predvsem na delovnem mestu (če vemo, da nismo nadzorovani, potem smo veliko manj učinkoviti in motivirani) in v prometu (če vemo, da ni v bližini policistov, potem vozimo prehitro), itd. –> pomanjkanje odgovornosti

12. Otroci, ki so kaznovani, doživljajo starše kot bulije (lahko se s starši tudi poistovetijo in sami postanejo buliji), sebe pa kot žrtev. Torej kazen vzpodbuja vlogo Napdalca in vlogo Žrtve v dramskem trikotniku (tretja vloga v tem trikotniku je Reševalec).

13. Otrok, ki ga starš kaznuje, ne zaupa svojemu staršu popolnoma, ker se nezavedno neprestano boji, da ga bo prizadel. Torej obstaja večja verjetnost, da se bo v kritičnih situacijah otrok obrnil k nekomu drugemu (sovrstniki, drug starš ali odrasla oseba, ki ne kaznuje, droga, alkohol, itd.), namesto, da bi po pomoč prišel k tistemu staršu, ki ga kaznuje.  Zaupanje pa je ključ vsakega kakovostnega odnosa (ne samo z otrokom, ampak z vsemi ljudmi…partnerji, sodelavci, prijatelji,…)

14. Kazen ne uči, kaj JE prav, ampak samo utrjuje v otroku zavedanje, kaj NI prav. Kazen se torej osredotoča predvsem na negativno, namesto na pozitivno plat. Otrok ve, česa ne sme, vendar s kaznijo otroku ne povemo, kaj pa sme. Otroka torej ne učimo osredotočanja na rešitve, ampak na problem.

15. Naloga nas staršev torej je, da otroke naučimo, da se obnašajo moralno in etično sprejemljivo zato, ker tako v resnici čutijo in ne zato, ker se nas bojijo. Spoštovanja do drugih ne moremo naučiti z nespoštljivostjo.
Naša naloga je, da otroke naučimo kontrolirati njihova čustva. Zaradi še nerazvitega frontalnega korteksa (ki se razvija vse do 25.leta), je naša naloga precej težka, naporna in dolgotrajna.
Kazen otroku ne pomaga krepiti razvoja frontalnega korteksa, saj je otrok ob kaznovanju zaradi strahu ali jeze v plazilskih možganih, ki izzovejo fight/flight/freeze (upor/beg/zmrzni) odziv. Ob tem pa se izklopi frontalni korteks, ki je zadolžen za učenje, razmišljanje, sprejemanje odločitev, kontrolo čustev, itd. Kazen torej ZAVIRA učenje, namesto da ga vzpodbuja.

16. Če otroku za kazen naložimo gospodinjska dela, počepe, pisanje stavkov, itd., se mu lahko dejavnosti, povezane s kaznijo, uprejo. Mislim, da nobenemu staršu ni v interesu, da se otroku upre pospravljanje (to se jim že brez kazni 😉 ), gibanje, pisanje, itd. Prav tako odvzem materialnih privilegijev (računalnik, telefon, igrače, itd.) za kazen, še vzpodbuja famo in navdušenost nad temi predmeti. Saj veste…prepovedano je najslajše.

Avtorica: Urbančič Janja