Kako prekiniti tišino

Tokrat naša psihoterapevtka Katja K. Knez Steinbuch odgovarja mamici, ki se sprašuje od kje prihaja ignoranca z njene strani. Namreč, opisuje, da v primeru čustvene ranjenosti, npr. po prepiru s partnerjem ne zmore odzivanja, pač pa se zapre vase in je tiho, kljub temu pa v sebi ve, da bi bilo dobro svoje občutke povedati naglas. Enako se ji zgodi tudi, ko pri otroku ne najde vzroka za jok. Začne ga ignorirati na kar ima otrok še močnejši izbruh. Zaveda se, da so to najbrž njene rane iz otroštva, vseeno pa jo zanima kako bi to lahko premagala sama.

Odgovor:

Ko se vam zgodi ta umik, ste v stanju hipervzburjenja. To se zgodi takrat, ko nam partner/otrok/kdorkoli pritisne na nase stare nepredelane, izjemno bolece rane. Takrat se zbudi preteklost in nas kar odnese v boj/beg/zamrznitev. Gre za naraven telesni odziv na nevarnost. Skratka niste vi cudni, niste vi krivi, le vase telo pa izbere tisti nacin, ki je za vas najbolj domac. Najbrz ste ze od doma gledali podobno zgodno in sprejemali veliko umikov.
To je samo konstrukt, kako telo prezivi situacijo, je pa krivicen do vas in vase druzine. Pomeni, da v njih vidite nevarnost, ki pa je v resnici ni. Ugotoviti morate, na katere vase gumbe vam pritiskajo, in vedeti ko vas odnese v ta trans,da je to vas nacin zavarovanja.

Kar lahko naredite trenutno,so vam ze napisali. Nujno pa:
-ubesedit vsaj en stavek (ne zmorem, niste krivi, rabim cas, pridem nazaj…)
– umik iz prostora, s predhodnim stavkom
– prosite moza za pomoc (ko on vidi da je slo tako dalec, naj pomaga vam in otrokom: otrokom rece da niso krivi, vam pa, da razume da tole ni iz tukaj – na terapiji dolocimo en stavek, ki ponavadi malo prereze ta trans)
– v vmesnem casu poskrbite zase: dajte stvari telesno iz sebe (sport, boksanje, tek ipd), pa morda zapisite svojo bolecino v dnevnik.
Najprej samo to kaj tako boli… ko boste to poceli velikokrat, boste videli, kater vzorec se odvije in da je moz le triger. Da ni to problem, ampak da se zbuja vasa preteklost…

Toplo vam priporocam partnersko terapijo – tole je klasicen primer komunikacije, ki je boleca za vse, ampak se jo da v daljsem procesu urediti: ko najdemo tisto puncko, ki se umakne, v resnici bi pa lahko kricala, se jokala in jezila… pa sploh se ne sme. Ko se vrnemo k izvornim ranam, se lahko tudi s partnerjem povezete na nove nacine. Priporocam, ker vidim to v zivo vsak dan in sem kot terapevt dostikrat prav ganjena od sprememb.

Srecno ❤️

Katja K. Knez Steinbuch